ČAKALNA LISTA: Čas in tranzicija v sodobni kubanski umetnosti

Avtorji:Pavel Acosta, All Stars, José Luis Alonso Mateo, Ritual Art.De, Arte Calle, Saidel Brito, Tania Bruguera, La Campana María Magdalena Campos Pons, Yoan Capote, Nilo Castillo, Sandra A. Ceballos & Espacio, Aglutinador, Raúl Cordero, Arturo Cuenca, Ángel Delgado, Felipe Dulzaides, El Soca & Fabian, ENEMA, Antonio Eligio Fernández (Tonel), Coco Fusco, Carlos Garaicoa, Juan-Sí González, Tony Labat, Glenda León Arévalo, Alejandro López, Aldo Damián Menéndez, Beverly Mojena, Glexis Novoa, Antonio Núńez, Abel Oliva, Ernesto Oroza, Alain Pino, Segundo Planes, Provisional, Ernesto Pujol, Rigoberto Quintana, Fernando Rodríguez and Francisco de la Cal, René Francisco Rodríguez, Carlos Rodríguez Cárdenas, Joel Rojas, Lázaro A. Saavedra González, Leandro Soto, José A. Toirac, César Trasobares, Harold Vázquez, Liudmila Velasco & Nelson, Ramírez, José Ángel Vincench Barrera
Razstava predstavlja vizualno gradivo, ki sega nazaj do osemdeset let prejšnjega stoletja, ko je prišlo v kubanski umetnosti do zanimivih prelomnih obdobij, tako zaradi migracije kubanskih umetnikov, kot tudi zaradi določene "odmrznitve" na Kubi dozorelih in širše delujočih umetnikov. Na ogled bo vizualno gradivo iz dveh virov in sicer tistih sodobnih kubanskih umetnikov, ki so mednarodno priznani in razstavljajo v glavnem tudi v ameriških razstaviščih ter tistih, ki živijo že dlje časa v tujini, večinoma v Združenih državah Amerike. Vključevala bo tudi trenutno najbolj reprezentativne umetnike kot so Tania Bruguera, Lázaro Saavedra, Glexis Novoa, Jose A Toirac, Carlos Garaicoa, Tonel, Coco Fusco, Ernesto Pujol in Cesar Trasobares. Na odprtju razstave predvidevamo performans izbrane umetnice iz Havane. Razstava bo premierno prikazana v Mestni galeriji Ljubljana, nakar bo obiskala Barcelono in New York.

Revolucija je simbolno posegla v čas na Kubi. Po drugi strani pa je čas oblikoval pogled na diskurz o kubanski revoluciji. Obstaja čas pred in po letu 1959, ko je Fidel Castro strmoglavil diktatorja Fulgencia Batisto. Po tem se je začela tako imenovana "splavarska kriza" – na tisoče ljudi je na improviziranih čolnih in majavih splavih zapustilo otok). Za vse izseljence, ki se nikoli niso vrnili ali so umrli na tujem, in tudi tiste, ki so ostali na otoku, je Kuba zamrznjena v času. Kljub hitrim spremembam in "posodobljenim dobrinam" kot so turizem, mešana podjetja in "konvertibilni peso", lahko oddaljenost Kube – geografsko ali ne – merimo v svetlobnih letih namesto urah. V politični propagandi pa je "pozneje vedno bolje". Izobraževalno gradivo, reportaže na televiziji in v časopisih, filmi in knjige so mladim generacijam predstavljali čudeže nove dobe, da so lahko vsrkali duh utopije. Čakalna lista predstavlja dela sodobnih umetnikov, ki tematizirajo čas, življenje in tranzicijo na Kubi. Nekateri od njih so si ustvarili kariero v tujini (med drugim v Mehiki, ZDA, Španiji in Nemčiji). Metaforično so zabeležili kulturne, družbene in politične napetosti zadnjih dveh desetletij, pri tem pa jih je uradni diskurz pogosto dajal v nič ali jih ocenjeval skozi prizmo stereotipnih in ozkih konceptov identitete.
Razstavljena dela prikazujejo premik v umetniški perspektivi od aktivne (kot potencialni prevratniki) k pasivni vlogi (kot prišepetovalci ali zgolj gledalci). Kubanska revolucija je za mnoge od njih postala stvar preteklosti. Utrli so si pot na mednarodno umetniško sceno, ki sta jo ponudila bienale v Havani in vse večje zanimanje zbirateljev. Za izseljence pa je dejstvo, da živijo zunaj domovine, še vedno sestavni del njihovega vsakdana.
Produktivna potovanja Kot "predstavniki" nove družbe delavcev in kmetov, v kateri je "umetnost orožje revolucije", naj bi umetniki slikali produktivno pot revolucije. To jim je po svoje uspelo. Prisvojili so si simbole, sredstva in človeške vire. Gradnja kot materializacija utopije, napredka in razvoja, je bila glavna tema uradnega diskurza (Carlos Rodríguez Cárdenas, Alejandro López, Antonio Núńez, Lázaro Saavedre, René Francisco Rodríguez, Carlos Garaicoa). Kubanski umetniki, ki so odrasli v ZDA, ustvarjajo dela o izkoriščanju delavcev, kapitalizmu in vojni (Coco Fusco, César Trasobares, Ernesto Pujola).
Prosti čas in umetnost performansa: od diverzije do subverzije Prosti čas je nasprotje od dela. Popularna glasba in ples privlačita mlade umetnike že od 70. let prejšnjega stoletja (Flavio Garciandía, Glexis Novoa in Civilna skupina). Na Kubi so performans in druge manj uveljavljene oblike umetnosti popolnoma naključno povezovali z rekreacijo. Hexágono, Glexis Novoa). Kljub "lahkotni" in "zabavni" naravi performansa so nekateri umetniki s temi umetniškimi prijemi izražali zamisli, ki so prispevale k estetski razpravi o umetnosti (Leandro Soto, Ana Mendieta in Manuel Mendive, Gustavo Pérez Monzón Segundo Planes, Arturo Cuenca, Tania Bruguera, Juan-Sí González in Ángel Delgado, in skupine kot so Ritual Art.De, Grupo Imán in La Campana). Ko so nekateri umetniki in skupine začeli obravnavati "resne" teme in jih kritično pretresati, so jim očitali, da so "psevdoumetniški" (Leandro Soto, Saidel Brita, (Consuelo Castańeda, Rigoberto Quintana, Ernesto Oroza, Ordo Amoris Cabinet, Fernando Rodríguez, Joel Rojas, Abel Oliva). Veliko umetnikov v svojih delih obravnava temo migracije in izseljenstva (Liudmila Velasco in Nelson Ramírez, Arturo Cuenca in Juan-Sí González, José Ángel Vincench). Umetniki se ukvarjajo še z mnogimi drugimi temami, ki se navezujejo na čas (Felipe Dulzaides, Glenda León in Pavel Acosta, Alexandre Arrechea Harold Vazquez in Yoan Capote, María Magdalena Campos Pons in Tonel).



Elvis Fuentes, Yuneikys Villalonga