Literarni algoritmi

Povzetek
Teorija in praksa Železnikarjevih »Literarnih algoritmov«
"Že konkretna in vizualna umetnost šestdesetih in sedemdesetih prejšnjega stoletja, Železnikar je v marsikaterem postopku (»algoritmu«) njun dedič in nadaljevalec, se je ves čas poigravala z možnostmi, ki jih ponujajo postopki variacije in permutacije določenih členov (črk, zlogov, besed, stavkov, odstavkov).
Zato projekti Jake Železnikarja, najti jih je mogoče na naslovu www.jaka.org, po večini temeljijo prav na tem »kooperantskem odnosu« med njim in vsemi potencialnimi soustvarjalci, ki so hkrati »obiskovalci« spletnih strani. Tako v svojih projektih združuje nekdaj nezdružljive dimenzije kreativnega umetniškega procesa: opazovalec/obiskovalec se najprej seznani s samim algoritmom ustvarjanja, obenem lahko opazuje ustvarjeno (oblikovan je efekt »knjižnice«, »galerije« ali »muzeja«), soustvarjeno umetniško delo (ali soustvarjeni algoritem) tudi spreminja, dopolnjuje, ne nazadnje lahko ustvari tudi svoj »dokument« (»klon«) tega, kar eksistira v virtualnem prostoru, ima torej občutek, da je postal »lastnik« umetnine.
Da so algoritmi vedno kompleksnejši, pa lahko ugotovi vsakdo sam, ko se sprehodi po Železnikarjevem seznamu spletnih del in primerja zgodnejša s tistimi, ki so nastala lani ali predlani.
Obiskovalec (naključni ali ciljni) Železnikarjevih spletnih strani postane že samo z »obiskom« teh strani del ustvarjalnega procesa. Svojo »prisotnost« lahko poglobi tako, da sprejme izzive posameznih »literarnih algoritmov« in postane aktivni del kreativnega procesa v razsežnostih in z implikacijami, ki jih je poskušal strniti pričujoči zapis."
Iz teksta za katalog Denisa Poniža