Očala so me dolgo strašila
Kar nekaj časa sem si mislil, da je moj vid res popoln, ter se ne bo to nikoli spremenilo. Nikoli namreč nisem imel težav z svojim vidom, tako v otroštvu ne, kot tudi v najstniških letih. Ampak nekaj časa nazaj sem lahko ugotovil, da sem bil morda preveč optimističen, kajti začelo me je kar precej skrbeti, kaj se dogaja z mojim vidom. Prav spomnim se, ko sem imel s svojim vidom prvič težave. Bilo je pozno zvečer, ko je bila zunaj že čista tema, ter sem se ravno vozil domov. Takrat pa sem tiste oddaljene smerokaze in table prav komaj videl, oziroma jih nisem moral razbrati. To me je takrat res precej prestrašilo. A ko sem prišel domov, sem to bolj ali manj pripisoval kakšni utrujenosti, pomanjkanju energije, ali pa kakšni dehidraciji.
Ker pa se po tistem večeru težave niso ustavile, ter se moj vid ni izboljšal, pa me je res začelo skrbeti, da bom rabil kakšna očala. Sam sem bil namreč človek, ki ni nikoli rad nosil očal. Tukaj mislim že tista sončna, saj so me vedno motila, ter sem se jih tako raje izogibal. Ampak ker je bil moj vid res poslabšan, nisem imel druge, kot da sem se odpravil na pregled. Tedaj pa se je res izkazalo, da imam dioptrijo, tako da so bila očala edina praktična rešitev. No tisti trenutek sem bil res potrt, zaradi prej navedenih razlogov, a pač nič nisem moral narediti.
Nekaj časa sem nato tudi nosil tista prva očala, ki sem jih dobil, nato pa sem se odpravil kar nazaj do optike in prosil za nova, saj so bila tista res neprijetna in neudobna. Tedaj sem si vzel malo več časa, da sem našel prave okvirje. Ko pa sem jih, so mi tista nova očala res dobro pasala na glavo in me sploh več niso motila, tako da sem se jih lahko hitro navadil.