Popravilo kosilnice in bolezen serviserja
Trava na travniku je že kar visoka. Bo potrebna košnja, moja bencinska kosilnica za košnjo na strmem terenu pa je še vedno na popravilu pri mehaniku v sosednji vasi. Kaj narediti?
Z manjšo kosilnico ne bo šlo, površina je prevelika. Pa še v hribu je – kdo bo potiskal kosilnico gor in dol. Pokličem mehanika, a se kot po navadi ne javi na telefon. Ne preostane mi drugega, kot da grem tja pogledat, kaj se dogaja z mojo kosilnico. Bom skočil kar s kolesom; dan je sončen, temperature pa ravno prave za kolesarjenje. Poganjam pedala, da se kar kadi za menoj po makadamu. V sosednji vasi najprej zavijem v vaško gostilnico, da potešim žejo in spravim prah iz ust. Mehanična delavnica je takoj za gostilnico, tik ob vaški cerkvi. Kolo pustim kar tukaj in se peš odpravim do mehanika. Vrata delavnice so zaprta. Pogledam okrog hiše, nikjer nikogar. Mehanikov avto je doma, parkiran pod nadstreškom zraven vrta. Stopim do vrat in pozvonim. Nič, vse tiho. Še enkrat pozvonim in hkrati potrkam po steklenih vratih. Slišim copate, kako počasi podrsavajo po tleh in se približujejo vratom. Mehanik počasi odpre vrata, oblečen še v dnevno haljo, z brisačo okrog vratu in ves rdeč okrog nosa. Angina ga je položila v posteljo; že dva dni leži in komaj lahko vstane. Na mojo srečo je uspel kosilnico popraviti, preden ga je bolezen spravila v posteljo. Z desno roko seže na omarico pri vratih in mi poda ključ delavnice. Kosilnico pripeljem do hiše, mu vrnem ključ in skočim do soseda, da me z njegovim traktorjem odpelje domov.
Kosilnico in moje kolo naloživa na prikolico traktorja in jo počasi mahneva proti domu. Hitro s traktorjem itak ne gre. Pri meni doma sprazniva prikolico in spijeva vsak kozarec domačega vina. Danes ne bo nič s košnjo – pozabil sem nabaviti gorivo za kosilnico. Bo trava počakala do jutri. Jutri pred košnjo preverim še olje, napetost vrvice in ostrino noža, da bo delo šlo gladko in da travnik ne bo scefran.…