Prevajanje je zame vsakdanja vaja občutljivosti: poslušam, tehtam, popravljam.
Ko pomislim na prevajanje, se vedno spomnim na delavnico v majhni knjižnici, kjer smo se zbrali študenti, novinarji in en starejši gospod, ki je prisegal na ladijske dnevnike. Govorili smo o tem, kako je jezik več kot slovar in slovnica. Je ritem, zrak med stavki, tihi nasmehi med vrsticami. Prevajanje ni samo iskanje ‘pravih’ besed, ampak potrpežljiv pogovor med dvema svetovoma, ki ne mislita nujno enako, a se želita razumeti.
Najbolj to začutim, ko prebiram osnutke besedil, v katerih avtor naglo menja ton – en stavek je poslovno strog, naslednji pa zafrkantsko domač. Tam se prižge alarm: ali bo bralec v drugem jeziku slišal isto melodijo? Pri takih nalogah si najprej napišem opombe o ciljni publiki, okoliščinah in želenem občutku. Šele nato se lotim prvega osnutka, ki je pogosto neroden, a iskren. Naslednji korak je brušenje – berem na glas, zamenjam dolgočasne besede za bolj žive, lovim ritem in dih. Včasih se vrnem k izvirniku in najdem tisti droben namig, ki ga prej nisem opazila.
Prevajanje se mi zdi podobno restavriranju slike: odstraniš prah, popraviš razpoke, vendar ne prebarvaš identitete. Ko naletim na kulturne reference, ne lovim dobesednih prevodov, temveč iščem: pregovor za pregovor, šalo za šalo, pri čemer pazim, da ne zdrsnem v razlago. Če je treba, dodam drobno pojasnilo, a raje rešim z izbiro besede, ki naravno nosi pomen.
V praksi se največ naučim iz povratnih informacij. Ko mi urednica napiše, da je nek odstavek ‘zadihal’, vem, da sem zadela ravnotežje med natančnostjo in toplino. Prevajanje je zame vsakdanja vaja občutljivosti: poslušam, tehtam, popravljam. In vsakič, ko besedilo steče, imam občutek, kot da sem nekomu pomagala najti pot domov.
Ko delam z naročniki, jim razložim, da dobro prevajanje zahteva čas in pogovor. Najprej preverimo terminologijo in ton, nato uskladimo primerjalne tekste, da vsi razumemo, kaj pomeni ‘naravno’. Tehnologija pomaga, vendar jo vidim kot oporo, ne kot bližnjico: orodja so koristna, a končna odločitev ostane človeška. Prav zato je prevajanje tudi zaupanje – med avtorjem, urednikom in tistim, ki med njima tiho drži nit.